Zgodovina stega Postojna 1

Ta zgodba se je začela poleti leta 1989 v Logu pod Mangrtom, ko nas je nekaj mladih iz postojnske mladinske skupine na svojih duhovnih vajah prvič videlo skavte v živo. Takoj smo bili vsi navdušeni nad njimi, ko so nam ob tabornem ognju predstavili nekaj skečev, ko smo skupaj zapeli in so nam povedali, kaj skavti sploh so. Ob koncu tedna duhovnosti smo bili že dobri poznavalci skavtov, celo pozdravljati smo se že znali tako kot oni in soglasen sklep je bil: SKAVTI MORAJO BITI TUDI V POSTOJNI.

In postali smo Zmaji, tako se je namreč imenovala prva skupinica postojnskih skavtov, ki je bila prisotna tudi ob slovesni uradni ustanovitvi ZSKSS 31. marca 1990 v Ljubljani. Prve obljube pa smo postojnski skavti dali na Brezovici 20. maja 1990 in od takrat je ob obljubi dobilo postojnsko rutko že krepko preko sto skavtov, nekateri med njimi so potem zamenjali barve svoje rutke. Tukaj mislim predvsem ajdovske in sežanske skavte, ki so v svojem domačem kraju postavili na noge nov steg, je pa tudi ena naša skavtinja po spletu srečnih okoliščin pristala v ankaranskem stegu.

Iz začetne skupinice navdušencev je stvar kmalu prerasla v pravi steg, že septembra 1990 je zaživela četa izvidnikov in vodnic, jeseni 1992 pa se je vselilo v našo džunglo tudi krdelo volčičev in volkuljic.

Iz zmajev smo postali voditelji, na naše mesto so prihajali novi popotniki in postojnski klan, ki trenutno nosi ime Projekt 17 in noviciat sta že dodobra prekorakala Slovenijo. Prvi potovalni tabor smo začeli kar doma v Postojni in smo skupaj z dvema noviciatoma iz Milana odpotovali čez Trnovski gozd na Sveto Goro. Naslednje leto se je klan podal skupaj s pobratenimi skavti iz Mirandole 2 v naše Julijske Alpe. Sledila so bolj samostojna potovanja po raznih koncih Slovenije, šli smo do Bele Krajine in Dolenjske, v letu 1998 pa sta se klan in noviciat pridružila akciji Skupaj v Posočju, ki je bila odgovor skavtov na razmere po rušilnem potresu, lanslo leto je klan potoval po najbolj oddaljenem koncu naše dežele – Prekmurju in s koraki meril širino tamkajšnjih ravnic.

Izvidniki in vodnice so svojo četo poimenovali Sirius, po najsvetlejši zvezdi. Prvi tabor se je začel, ko je bila Slovenjija komaj nekaj dni samostojna država. Zaradi znanih okoliščin se ta tabor ni odvijal v Sloveniji, ampak v Furlaniji Julijski krajini, kjer smo skupaj z dvema četama iz pobratenega stega Mirandola 2 preživeli dva nepozabna tedna kot indijanci. Sledili so potem tabori v Sloveniji, najprej na Strelicah nad Podkrajem, kjer smo živeli kot sednjeveški vitezi, potem v Pologu nad Tolminom, kjer smo bili praljudje, nato pri Koritnem na Pohorju, kjer smo se poglabljali v navade vikingov, nato v Hrastovljah v Slovenski Istri, sledil je tabor v Brkihih v Šmagurju, ko smo se spet približali svetu vitezov, nato v Tuhinjski dolini, leta 1998 je bil v Begunjah pri Cerknici, lani pa so se nekdanji izvidniki ponovno, tokrat kot voditelji, utaborili na Strelicah.

Postojnsko krdelo poznajo vsi svobodni lovci slovenske džungle kot Dolgodlake varuhe džungle. Prvič so zborovali na posvetovalni skali davnega leta 1992 in si šele po petih letih pošteno zaslužili ponosno ime. Tako lahko vsakdo ve, da živimo v postojnski džungli, kjer gospodari strašna burja in da zanjo skrbimo tako, kot se za volčiče spodobi.

V osmih letih smo na poletnih taborih prekrižarili celo Slovenijo in se spremenili v praktično vse mogoče: najprej smo bili leta 1993 medvedurji na Visokem, kjer smo pomagali dobremu medvedu Maksu. Naslednje leto smo bili praljudje v Šentlambertu in leta 1995 indijansko pleme pri sv. Mohorju. Sledil je tabor v Davči, kjer smo pomagali palčkom, ki so nas navdušili za varovanje džungle. Naslednje leto smo se podali po sledeh dobrih gusarjev v Pregari, lansko leto pa smo postali dvorne dame in vitezi v Vremah, leta 1999 je krdelo zopet preživelo svoje počitnice v Pregari, letos pa smo se že v začetku julija odpravili v Drago tik ob slovensko italijanski meji (na italijanski strani).

Posebna zgodba so tudi kraji, kjer se zbiramo postojnski skavti. Najpej, čisto na začetku, smo se dobivali kar doma, vsakokrat pri drugem. Ko nas je postalo preveč za majhna stanovanja, so nam dali gostoljubje v župnišču. Nato so nam stranke takratnega Demosa velikodušno odstopile njihove prostore, da smo si tam uredili svoje gnezdece. Potem smo dobili celo hišo, a le za dve leti. Spet smo se selili, tokrat v prostore Krajevne skupnosti Postojna, kjer smo še danes. Prav pred časom pa smo dobili na razpolago tudi eno veliko igralnico v otroškem vrtcu.

Že leta 1991 smo prvič prinesli v Postojno betlehemsko luč in od takrat naprej vsako leto poskrbimo, da jo dobijo vse župnije v naši dekaniji, zadnjih nekaj let pa jo delimo tudi na trgu sredi mesta. Vsa ta leta pa nismo živeli in delali le v Postojni. Na ravni Primorske regije smo se udeleževali Marmeljad (v Ilirski Bistrici, Tolminu in Ajdovščini) in smo jih tudi pomagali pripravljati. Srečevali smo se popotniki iz cele regije (v Sečovljah, v Ilirski Bistrici). Ob petem rojstnem dnevu smo pripravili praznovanje, ki smo ga poimenovali SkavtFest., kar je pomenilo, da smo pripravili festival skavtskih pesmi, zmagovalno pesem tega festivala gotovo vsi poznate, to je Oda čmrlju, ki so jo napisali, uglasbili in izvedli mariborski skavti. Ta festival pa ni bil le enkratno dejanje. Tudi za deseto obletnico našega stega bo podoben festival 9. julija 2000.

V Postojni pa smo gostili tudi že dva, takrat še Generalna sveta ZSKSS in pa srečanje udeležencev Jamboreeja na Nizozemskem. V milostnem letu, ko je Slovenijo obiskal Sveti oče, smo postojnski skavti priskočili na pomoč pri pripravah v našem kraju, tako s svojo ekipo za postavljanje zasilnih bivališč na prireditvenem prostoru, kot s pripravo in organizacijo srečanja skavtov že na predvečer. Prav z organizacijskega vidika ta podvig ni bil mačji kašelj, saj je v kraju z borimi osem tisoč prebivalci težko najti prenočišča še za dodatnih 1500 ljudi.

Tudi na mednarodne skavtske dogodke so potovali naši skavti: bili smo na Jamboree-ju na Nizozemskem leta 1995 in v Čilu leta 1999, leta 1996 je klan osvojil Švedsko (Moot – svetovno srečanje roverjev in popotnic), v Rimu pa sta se dve skavtinji udeleželili svetovne konference Fao, pravkar pa se dve naši skavtinji odpravljata na MOOT v Mehiko.

Naši voditelji se v svojem služenju niso omejevali le na domače področje, temveč so svoje sile so dali na razpolago tudi drugim. Tako smo sodelovali pri vodenju kar sedemnajstih tabornih šol, imeli smo predsednika častnega razsodišča, načelnico Primorske regije in načelnico ZSKSS, pomagali pa smo tudi ajdovskim in sežanskim skavtom pri "postavljanju stega". Po desetih letih skavtanja ponosni ugotavljamo, da smo s svojim delom pripomogli k rasti in razvoju skavtskega gibanja ter da smo kot skavti aktivno vstopili v družbeno dogajanje.